KNJIGOPIS 3

Kot avtorica bi bila zelo prizadeta, ko bi bila bralcem v tujih jezikih predstavljena v tako slabi luči

▸ Ko te je zaskrbelo, kako bodo gimnazijci in drugi srednješolci, ki bodo v tem šolskem letu tekmovali za Cankarjevo priznanje, razumeli tvoje Cimre, v katerih so še dobri stari stacionarni telefoni, sem te pomirila, češ da bodo tvoj roman brali kot klasiko. Klasična avtorica postajaš.

To me spravlja v zadrego. Klasik je po besedah Marka Twaina avtor, čigar del nihče več ne bere, vsi si zgolj želijo, da bi se lahko pobahali, da so jih prebrali. Ne bi rekla, da so Cimre klasika, so pa slika časa, ko ni bilo vsako človeško bitje, starejše od petih let, prilepljeno na mobilnik, še stacionarnega telefona v marsikaterem podnajemniškem stanovanju ni bilo; računalnik je bil ogromna kišta, ki so jo imeli le privilegirani ali najzagrizenejši geeki; gotovo današnjim mladenkam in mladeničem nič ne bi škodilo, ko bi se ob branju kriminalke, kjer ne prevladujejo raziskave DNK in druge v današnjih kriminalkah že skoraj samoumevne tehnološke finte, zavedeli, da so še nedolgo nazaj njihovi starši živeli povsem drugače.

Zakonito in enotno proti knjigi – že pet let

Več kot dve leti spremljam izide v ECK tudi zato, da »polovim« vse prevode knjig, ki so v tujini prejele katero od literarnih nagrad, in te objavim na profilu Literarne nagrade na Facebooku. Že v prispevku, ki sem ga objavila ob tretji obletnici zakona, sem opozorila na prakso nekaterih založb, ki ZP prijavijo cel mesec pa tudi dva ali tri mesece prej, preden je knjiga na voljo kupcu, pri čemer pa ni nujno, da založba ta skrajšani čas ECK pozneje izkoristi tako, da knjigo prodaja s popustom mesec, dva ali tri prej, kot bi po črki zakona smela. Tako ravnanje močno izkrivlja težnjo, da bi kupci, knjigotržci in drugi zainteresirani informacije o novih izidih pridobivali na portalu ECK, saj se pri številnih knjigah izkaže, da ZP ni začetek prodaje, ampak zgolj datum prijave cene.

Življenje knjižnega blogerja – pišem, ker me pisanje poživlja

Knjižne bloge pišemo navdušenci nad branjem, nepopravljivi entuziasti, ki nam čas, preživet s knjigo, pomeni veliko več kot štetje všečkov in sledilcev. Razlogov, zakaj smo ustvarili knjižne bloge, je verjetno toliko, kot je blogov. Nekateri ga pišejo predvsem zase, kot nekakšne dnevniške zapise o prebranem, da vanj odložijo svoje misli in čustva, drugi zato, da prek njega dosežejo podobno razmišljujoče bralce, tretji želijo z izborom knjig vzgajati bodoče bralce in njihove starše. Blogerji tudi radi spoznavamo nove ljudi in se z njimi pogovarjamo o knjigah, si izmenjujemo mnenja in jim kot najboljšim prijateljem podelimo kakšen nasvet o zanimivih, novih in tudi neodkritih zgodbah, o katerih verjamemo, da bodo navdušile tudi njih.

Beremo skupaj – ves mesec in še dlje

Nacionalna mreža za bralno kulturo in bralno pismenost, v katero so vključene vse pomembnejše slovenske institucije, ki se ukvarjajo s spodbujanjem branja pri nas, si je za dolgoročni cilj zadala dvigniti bralno kulturo in bralno pismenost vseh prebivalcev Slovenije in v širšem slovenskem kulturnem prostoru. Ambiciozni cilj namerava doseči ne samo z informiranjem prebivalcev o pomenu in uporabni vrednosti branja, temveč tudi z različnimi pozivi k spremembi vedenja in aktivnejšemu vključevanju Slovencev v dejavnosti, povezane z branjem. Zato pripravlja številne ukrepe za spodbujanje skupnega branja v družini, v vrtcih in šolah, v kulturnih ustanovah, večgeneracijskih in medgeneracijskih centrih, v okviru dejavnosti, ki jih vodijo društva in zveze prijateljev mladine, v športnih klubih, bolnišnicah, podjetjih idr.

Bookerjeva nagrada 2019 – Britanci so lahko pomirjeni

Zgodovino Bookerjeve nagrade zaljšajo še mnogi drugi detajli, kot so bili, zlasti preden so začeli javno objavljati »longlist«, odstopi žirantov zaradi nestrinjanja z uvrstitvijo romana v finale ali pa grožnje z odstopom, čemur lahko rečemo preprosto tudi »izsiljevanje«. Razvije se kakšna polemika o tem, kdo si bolj zasluži nagrado – ena odmevnejših je bila leta 2008, ko sta bila rivala v finalu Aravind Adiga in Sebastian Barry. Leta 2010 sta se Philip Pullman in Philip Hensher jezila, češ da so v finalu romani, napisani v sedanjiku, present tensu, »kar je dolgočasno«.