KNJIGA JE ŽENSKEGA SPOLA

Kot avtorica bi bila zelo prizadeta, ko bi bila bralcem v tujih jezikih predstavljena v tako slabi luči

Maja Novak in Bronislava Aubelj

Knjigopis 3, september 2019

Majo Novak sem osebno spoznala pred slabima dvema desetletjema, ko sem bila zaposlena pri »stari« Cankarjevi založbi. Ne kot pisateljico ali prevajalko, in tudi sama se nisem srečala z njo kot urednica. Bila sem kurirka, nesla sem ji disketo, na kateri je bil ponesrečen prevod nekega italijanskega romana, ki ga je urejal kolega. Dobili sva se v kavarni hotela Park, kjer je Maja tisti čas bivala.

Maja Novak (1960) je pisateljica, prevajalka, kolumnistka. Objavila je deset samostojnih književnih del, prevedla pa na desetine. Zadnje, roman Mačja kuga, je izšlo leta 2000, najbolj svež prevod pa je trojica romanov iz serije Kostja Veselko irskega mladinskega pisatelja Dereka Landyja.

Cimre so slika časa, ko ni bilo vsako človeško bitje, starejše od petih let, prilepljeno na mobilnik.

Resnično upam, da mi ne bo več treba orati in branati po tujih ponesrečenih prevodih.

Malce dvomim, da lahko vse tančine angleščine doume ljubiteljski bralec.

Če tako budno pazimo na to, kako smo oblečeni in kako naličeni, nam tudi za to, kaj se nam napačnega in neestetskega vali iz ust, ne bi smelo biti vseeno.

Najljubših 10 Maje Novak

Hilary Mantel, Bring Up The Bodies

Kazuo Ishiguro, The Buried Giant

Mirana Likar, Babuškin kovček

Drago Jančar, To noč sem jo videl

Gabriel García Márquez, Sto let samote

Jorge Luis Borges, Alef

Donna Tartt, Skrivna zgodovina

Olga Tokarczuk, Beguni

Neil Gaiman in Terry Pratchett, Dobra znamenja

Dane Zajc, Zbrana dela (založba Emonica, 1990)

Večina ljudi, tudi zelo premožnih, danes zahaja v knjižnice zato, ker se jim zdi denarja za nakup čisto svoje, še deviške knjige škoda, hkrati pa so pripravljeni plačati več deset ali več sto evrov za obisk športne prireditve.

Neka znanka mi je samo pol v šali že priporočila, naj »na brzino« prevedem par ljubičev, da se bodo vsaj ti izposojali.

Brez kupcev knjig ne bo založb, brez založb pa ne bo nikogar, ki bi me pošteno plačal za pošteno opravljeno delo.

Morda bi bilo treba zavest o potrebi splošne omikanosti v večji meri širiti na fakultetah, pa kaj, ko se te borijo za pravico, da bi slovenskim študentom predavale v angleškem jeziku.

To nesorazmerje med zastopanostjo spolov v procesu nastajanja knjige me malone zabava, če me ne bi, bi me žalostilo: večina akterk v tem procesu je žensk.

Nihče me ne more bolj neusmiljeno kritizirati, kot se znam sama.

 

Toliko o klišejih in o tistem, o čemer govorim. O čem že? Aja, o dežju.
O dežju, ki je padel v ponedeljek. Listje bršljana se je pobesilo ob vlažnih zidovih kot neožete cunje. Hodniki so se iz cevastega črevesja razveznili v mehur z lebdečimi stenami, ki jih prosto oko v svetlobi, prefiltrirani skozi litre in litre pokončno postavljene vode, ne more natančneje določiti. Svet se je raztapljal v dežju kot list cenenega papirja (in stavim, da je tudi ta metafora nekakšen kliše, sumljivo znana se mi zdi). In tako vreme se je celo v ponedeljek Poljanskemu nasipu in njegovi hvalevredni funkciji neskončno podalo.
Deževalo je v torek, ko so brez mene pokopali Konrada.
Deževalo je v sredo, a radio je povedal, da je na Primorskem sončno. Fino, sem si rekla; oče bo vrtnaril in za kosilo bo
paštašuta. Ne zato, ker je sončno; zato, ker je sreda.
V sredo je dr. Merhar sklenil, da me bo ozdravil.
Poklical me je v svojo pisarno, prenatrpano, posiljeno domačnostno: meter in pol krat meter in pol oranžnega tapisona, pohištvo iz bele vezane plošče, živobarvni hrbti knjig o otroški likovni ustvarjalnosti na policah, pisani posterji Snoopyja in mačka Garfielda na stenah – terapevtsko zamišljena razprodaja pogrošnega optimizma pač.
Je rekel, da amnezijo simuliram.
Sem rekla, da je ne. Moja beseda proti njegovi.
Se je očetovsko nasmehljal in rekel, da me razume. Da sem si amnezijo izmislila, ker drugače ne znam rešiti svojih duševnih konfliktov.
Sem mu zamolčala, da se jaz in moja duša izvrstno razumeva –
l'enfer, c'est les autres. Nisem rekla.
Je bil tako prepričan vase, da ga nisem hotela razočarati. Sem zato, da bi lahko še bolj užival v svoji odrešeniški drži, sklenila zakomplicirati svojo klinično sliko do amena. Sem pribila, da je ne simuliram, svoje amnezije, pa pika.
Je pomel dlani in rekel, prav, tudi amneziji bomo kos. Ampak da bomo ozdraveli, bomo od danes naprej igrali po njegovih pravilih, ne po mojih. Za začetek bomo brez pardona sprejeli vsakogar, ki nas bo počastil z obiskom.
Nisem ugovarjala, ker sem se počutila popolnoma varno. Deževalo je. V takem vremenu pa bi rinil ven samo kakšen Jud iz Samare. RC pa je že bila, prišla je, videla in pogorela. Napake ne bo ponovila. Dokler bo padalo, živega hudiča ne bo naokrog.
Pa se je prikazal.
Il diavolo incarnato.

Maja Novak, Cimre

Se spominjaš najinega prvega srečanja?

Se. Pri priči sva si bili všeč.

Pri stari Cankarjevi si pred tem objavila zbirko Zverjad (1996) in roman Karfanaum ali as killed (1998), če sem prav poučena, si zanjo pripravila tudi svoj prvi prevod.

Prvi ni bil – prvi prevod sem okoli leta 1988 naredila za Prešernovo založbo, vendar zaradi težav, v katere je pozneje zabredla založba, ta kriminalka ni izšla; pač pa me je navdihnila, da sem začela kriminalke pisati še sama. Pozneje sem prevajanje vadila na gradbišču v Jordaniji in pri časopisu Slovenec, tako da se Dnevnika naciskina nisem posebej ustrašila. Tako kot pri pisanju tudi pri prevajanju pač še nisem docela vedela, v kaj se spuščam in kako zahtevno delo je včasih to, sicer ne bi premogla poguma. Vseeno pa mi Dnevnik naciskina ni ostal v posebnem spominu, izstopal ni ne vsebinsko ne slogovno; prinesel je le ta bonus, da se je z njim začelo dolgoletno prijateljevanje z Zdravkom Dušo, ki je takrat prizadevno podpiral porarajoče se literate. Tudi za cigarete je dal, kadar je bila kriza.

Ampak Dnevnik naciskina je nemška knjiga, avtor je nemški neonacist Ingo Hasselbach. Kako to, da si jo prevajala posredno, iz italijanščine?

Tako je naneslo, da jo je Duša prebral v italijanščini – to znava oba, nobeden od naju pa ne zna nemško. Mislim, da je bilo Zdravku veliko do objave tega pričevanja, saj je prav takrat postavljal na noge odlično zbirko Najst, knjiga pa se je s svojo kontroverzno vsebino, ki sili k premisleku, lepo prilegala vanjo.

Odkar te poznam, ne pišeš knjig.

Ne, zdaj se s pomočjo prevajanja borim za golo preživetje, ker pa se tega dela lotevam z vso zbranostjo in občutkom odgovornosti, mi kratko malo popije preveč energije, da bi se lotila lastnih besedil. Ideje so, vendar ni časa in, po pravici povedano, ob opazovanju razmer na slovenskem knjižnem trgu zmanjkuje tudi volje.

Ko te je zaskrbelo, kako bodo gimnazijci in drugi srednješolci, ki bodo v tem šolskem letu tekmovali za Cankarjevo priznanje, razumeli tvoje Cimre, v katerih so še dobri stari stacionarni telefoni, sem te pomirila, češ da bodo tvoj roman brali kot klasiko. Klasična avtorica postajaš.

To me spravlja v zadrego. Klasik je po besedah Marka Twaina avtor, čigar del nihče več ne bere, vsi si zgolj želijo, da bi se lahko pobahali, da so jih prebrali. Ne bi rekla, da so Cimre klasika, so pa slika časa, ko ni bilo vsako človeško bitje, starejše od petih let, prilepljeno na mobilnik, še stacionarnega telefona v marsikaterem podnajemniškem stanovanju ni bilo; računalnik je bil ogromna kišta, ki so jo imeli le privilegirani ali najzagrizenejši geeki; gotovo današnjim mladenkam in mladeničem nič ne bi škodilo, ko bi se ob branju kriminalke, kjer ne prevladujejo raziskave DNK in druge v današnjih kriminalkah že skoraj samoumevne tehnološke finte, zavedeli, da so še nedolgo nazaj njihovi starši živeli povsem drugače. Da so tudi razmišljali drugače, da so bile njihove travme drugačne. Navsezadnje, če osnovnošolci pri bralni znački še vedno berejo Bevka, da bi izvedeli, kako so se igrali pastirci pred sto leti, ne bi bilo nič narobe, ko bi mladi ugotovili, kako so se študentje prebijali iz dneva v dan pred pičlimi petindvajsetimi.

Zanimivo je tole iz Štefančičevega članka o slovenskih kriminalkah v Mladini leta 2007: »Njene kriminalke so male teorije kriminalke, v katerih nam pojasni, kakšna je v kriminalkah razlika med junakom policistom in junakom zasebnim detektivom, zakaj filozofski nazor kriminalk najbolj ustreza katoliškim duhovnikom, zakaj so posledice prebiranja kriminalk zelo podobne posledicam prebiranja Mladine, zakaj ljudje tako radi berejo trivialno literaturo, zakaj ni dobro, da kriminalke pišeš pod psevdonimom, zakaj ni nemogoče, da bi kdo umrl zaradi kriminalke, in zakaj v kriminalkah najdete toliko uporabnih citatov.«

Marcel Štefančič je tokrat uganil pravo, v resnici sem v obdobju, ko kriminalk na Slovenskem skoraj še ni bilo, želela v Cimre vključiti tudi predstavitev tega žanra, podobno kot v svojem romanu Umor v teritorialnih vodah, ki sem ga pisala vzporedno s Cimrami, a je po naključju izšel dve leti pred njimi ter bil tako mogoče deležen časti, da je prvi povojni slovenski kriminalni roman (leta 1939 smo namreč že dobili Neznanega storilca Ljube Prenner); vendar domnevam, da me je celo pri povojnem prvenstvu prehitel Igor Karlovšek. Danes se mi zdi, da sem oba romana s teorijo kriminalke obremenjevala povsem po nepotrebnem, a bilo je obdobje, ko smo vsi imeli polna usta postmodernizma in ko je marsikateri nadebudni pisec pisal zlasti zato, da bi se urbi et orbi pobahal, kaj vse je prebral. Kljub temu menim, da za gimnazijce ta knjiga nikakor ne bi smela biti pretežka; navsezadnje strokovnjaki trdijo, da smo ljudje na vrhuncu intelektualnih sposobnosti okoli 18. leta, za branje pa mladina nikoli več ne bo imela toliko časa kot v srednji šoli. Zagotovo bo zmogla.

Leta 2007 so v Mladini zapisali: »Maja Novak, slovenska Patricia Highsmith.« A malce dvomim, da si se za avtorico kriminalk opredelila sama. Na naslovnico romana nisi dala zapisati »kriminalni roman« in najbrž ga kot kriminalni roman ni brala žirija za kresnika, ki ga je nominirala med prvih pet slovenskih romanov leta 1995. Leta 1997 si za Cimre in zbirko zgodb Zverjad prejela nagrado Prešernovega sklada.

A Patricia Highsmith naj bi bila?

Tako piše pod fotografijo Mateja Leskovška. V levi roki imaš Cimre, v desni pa ogromen nož.

Po pravici povedano, Highsmithova ni med mojimi najljubšimi avtoricami. Sicer ima odlične zamisli, a njen slog je na trenutke taka sveta preproščina, tako okoren, da sem ob sleherni užitek ob branju. Sama se bolj vidim kot slovenska Ruth Rendell, še najbolj pa se vidim kot Maja Novak. Že res, da sem Cimre zastavila kot kriminalko, med pisanjem pa so se nekako same od sebe širile in bogatile z žlahtnejšimi vsebinami. Prav zato sem zdajle iz naftalina privlekla Ruth Rendell, omenila pa bi lahko tudi, denimo, Nesbøja in druge sodobnejše pisce žanra: ti kriminalko uporabijo kot okvir, na katerega napnejo pronicljive psihološke portrete, družbeno kritične zapise, zgodovinsko ozadje, obešenjaški humor, kakršnega si rad privošči odlični, a v slovenščino žal neprevedeni Škot Chris Brookmyre, tudi kak postmoderen element se najde, skratka, sodobna kriminalka ni samo »whodunit«, ampak kompleksna slika kompleksnih ljudi v kompleksni družbi.
Mimogrede, izvod
Cimer, ki ga pestuješ, je ilegalen. Ko so leta 2003 založbe začutile potrebo po ponatisu dela, je založba Obzorja, na katero sem leta 1996 prenesla avtorske pravice, prenehala izdajati knjige in zdelo se ji je, da so ji šteti dnevi. Zapustil jo je tudi urednik, ki je poskrbel za izid Cimer, in ta mi je zagotovil, da iz naslova pogodbe z njo nimam več obveznosti, založba pa ne pravic. Zato sem sklenila pogodbo z založbo Gyrus, ki je poskrbela za jezikovno prečiščen ponatis; istočasno pa mi je neka gospa, ki je svojčas delala pri založbi Obzorja, a se je takrat že preselila na svoje, molela pod nos nekakšno pogodbo o ponatisu, pri kateri mi ni bilo jasno, katera založba naj bi bila moj sopogodbenik in ki je nisem želela podpisati. Sledile so grožnje, sledil je piratski ponatis s strani kdo ve katerega pravnega subjekta, sledile so grožnje »s sankcijami« šolskim knjižničarkam, ki bi namesto s piratskim izvodom police v svoji knjižnici napolnile z Gyrusovimi. Gyrus je tožil, še danes mi ni jasno, koga, ko pa so bili vsi pravni subjekti neobstoječi; kolikor vem, proces še ni zaključen, sploh pa je med tem preminil tudi Gyrus; vse skupaj je bila velikanska zmeda, sama pa sem od ponatisa odnesla le to, da sem z Gyrusom gostovala na nekaj osnovnih šolah in tako obiskala nekaj lepih slovenskih krajev, ki jih sicer najbrž nikoli ne bi videla.

Zdi se, da slovenske kriminalke doživljajo pravo renesanso. Zahvaljujoč predvsem tistim, seveda, ki so se ponje voljni odpraviti v knjigarno. Romani Tadeja Goloba, Mojce Širok, Mirta Komela se namreč ponatiskujejo in v tem žanru se že preizkušajo avtorji, ki bi se pred dvajsetimi leti najbrž podpisali s psevdonimom. Ti ga nisi nikoli uporabila? Kljub temu da imaš več kot 60 soimenjakinj?

Ideje o psevdonimu so sicer bile, a mi ga je Andrej Brvar, moj prvi urednik, odločno odsvetoval. Če bi ga uporabila, bi ga resnično samo zaradi razširjenosti svojega imena in priimka, ne zato, ker bi se svojega dela kakorkoli »sramovala«. Kriminalke sem pisala v letih, ko so bile moje najljubše čtivo, česar nisem nikoli skrivala; trditi, da se navdušujem samo nad »visoko« literaturo, bi bil čisti snobizem.

Diplomirala si iz prava, pristala pa med knjigami. Trdno ravno v tistem času, sredi devetdesetih, ko je Unesco tvoj rojstni dan, 23. april, razglasil za svetovni dan knjige in avtorskih pravic.

Mi je kar všeč, da sem rojena točno 6 × 66 let po Shakespearju: čista kabala. Z bardom me druži strast do lepega jezika; ko tej strasti nisem več mogla dajati duška s pisanjem, sem jo prenesla v prevajanje, ki se ga še vedno lotevam z željo, da bi se prevod lepo glasil v slovenščini. Tatjana Jamnik, ki je urejala moj prevod Bariccove Te zgodbe, me je med najinim sodelovanjem pohvalila, da se knjiga bere tako, kot da bi bila izvorno napisana v slovenščini. To je največji kompliment, kar sem jih bila kdaj deležna.

Si tudi ena najuniverzalnejših slovenskih književnih prevajalk – prevajaš tako stvarno kot leposlovno prozo, tako za odrasle kot za otroke in mladino, in to iz angleščine, italijanščine, francoščine, hrvaščine in srbščine. Kateri jezik ti je najbližji?

Seveda najbolje obvladam angleščino, tudi srbščina mi po zaslugi mladosti, poniglavo zapravljene med stripi in doktor romani iz bratskih republik, kar teče. Vseeno pa mi je najljubša italijanščina. Od četrtega leta, ko smo se iz Radovljice preselili v Novo Gorico, mi je pljuskala na ušesa, nikoli pa se je nisem formalno učila. Zato pri govorjenju malce jecljam (italijanska slovnica je zaguljena), rada pa se spopadam z branjem v tem jeziku in pogrešam več italijanskih filmov na televiziji. Nepozabno sem uživala, ko ob spremljanju televizijske serije o komisarju Montalbanu nisem ugibala, kdo je morilec, temveč sem se poskušala učiti sicilijanščine – v marsičem je podobna latinščini.

Torej si bila za popravljanje tistega ponesrečenega prevoda italijanskega romana, ki je bil povod najinega prvega srečanja, kot naročena. Ta roman sem prebrala po tvoji »emendaciji«, že natisnjenega. Lepo se bere, vendar ne bova nikoli vedeli, kakšen bi bil, če bi ga prevedla sama. Mar ni popravljati prevod celo teže kot prevajati? Je bila to zate prva taka izkušnja?

Upam, da tudi zadnja. Tako delo je mučno, drobnjakarsko, zamudno, veliko zbranosti zahteva, z rezultatom pa nazadnje nikoli ne moreš biti zadovoljen, saj pri rojstvu prevoda ne sme sodelovati preveč babic. Po pravici povedano, tudi v vlogi urednice se nerada preizkušam, do zdaj sem uredila le troje ali četvero knjig. Najlepše spomine imam na Huga Clausa in njegov roman Govorice, ki ga je prevajala odlična Mateja Seliškar Kenda, tam pač ni bilo treba kaj dosti spreminjati. Nerada popravljam za drugimi: za lastne prevajalske potrebe sem si ustvarila jezik, ki kolikor toliko stoji, nimam pa dovolj samozavesti, da bi si o jeziku, ki si ga je ustvaril kak drug prevajalec, drznila reči, kdaj je »pravilen« in kdaj »napačen«. Tako da resnično upam, da mi ne bo več treba orati in branati po tujih ponesrečenih prevodih.

Ja, ponesrečeni prevodi so bili nekoč za urednika prava nočna mora, pri njih se je končala vsa romantika uredniškega dela. Danes nekatere založbe take prevode kratko malo natisnejo, pa se obnje nihče ne obregne.
Pozneje si za Cankarjevo iz italijanščine prevedla zgodbe Dacie Maraini, prva si, ki si slovenskemu bralstvu predstavila Baricca – tvoj prevod
Svile je prvič izšel leta 1997, Devetsto leta 2000 – zdaj pa, tako se zdi, največ prevajaš iz angleščine.

Seveda bi si želela tudi večkrat prevajati iz italijanščine, pred leti me je ta ali oni založnik še osrečil s tako domačo nalogo, zdaj pa se zdi, da so se vsi osredotočili zgolj na dela iz angleško govorečih držav.

Saj, kar naprej poslušamo, koliko ljudi da bere v angleščini, slovenske založbe pa na trg pošljejo daleč največ prevodov iz angleščine, in med njimi je veliko ponesrečenih. Začasni podatki o založniški produkciji leta 2018 kažejo, da smo dobili samo dve knjigi z UDK »italijanska književnost«, z UDK »angleške književnosti« pa kar 349. Če ne bi bilo Elene Ferrante, bi bilo prevodov iz italijanščine še manj.

Morda je posredi ameriško-angleški kulturni imperializem, morda pa ljudje najraje povprašujejo po prevodih iz angleščine zato, ker za ta dela izvedo na spletu – če ne govorijo, denimo, italijanščine ali poljščine, na spletu pač ne bodo odpirali strani v teh jezikih. Tudi Ferrantejeva je pozornost slovenske založbe morda pritegnila zato, ker je bilo o njej veliko napisanega v angleščini. Tako stanje me seveda žalosti. Kar pa se branja v angleščini tiče – ja, precej ljudi se ponaša s tem, da angleške knjige bere v izvirniku, vseeno pa sumim, da se marsikdo s tem zgolj baha, v resnici pa angleškemu besedilu ni kos. Celo pri marsikaterem prevajalcu včasih doženem, da prevajajoč ni razumel smisla tega ali onega angleškega izraza ali idioma ali česa še osnovnejšega. Kako se, denimo, v enem zadnjih prevodov Johna Grishama lahko zgodi, da kartonasta škatla, v kateri so spravljeni listi formata A4, po prevajalkinem mnenju meri le 35 kvadratnih centimetrov? Zato malce dvomim, da lahko vse tančine angleščine doume ljubiteljski bralec.

Mislim, da ljudje berejo tisto, kar jim je ponujeno, založbe pa največ prevodov iz angleščine izdajo bržkone zato, ker jih je najlaže in najceneje dobiti. Za prevod iz flamščine, denimo, ne dobiš prevajalca, ki bi bil pripravljen delati za 80, 100 evrov na polo.

Pardon, za tak denar jaz angleškega besedila ne bi niti pretipkala. Honorarji, ki jih nekatere založbe ponujajo prevajalcem, so žaljivi, prevajalec pa s tem, ko pristane na tako ponižanje, pljuva v skledo svojim cehovskim kolegom. Če delaš za mali denar, je seveda odločilen čas: slabo plačanega prevoda se kaže čim prej znebiti, zato so prevodi včasih takšni, kot so. Ne bom omenjala konkretnih založb, a nekatere se ponašajo z znanimi naslovi uglednih avtorjev, ki so prevedeni, da se Jezus usmili – kot avtorica bi bila zelo prizadeta, ko bi bila bralcem v tujih jezikih predstavljena v tako slabi luči. Posredi je zločin zoper avtorja, seveda je posredi tudi zločin zoper bralce, a ti so, po vsem sodeč, vajeni vsega hudega in nekritično sprejmejo marsikatero skrpucalo.

Dela za književne prevajalce je od krize naprej vse manj in po mojem občutku ste najbolj prikrajšani prav najboljši in najbolj izkušeni. Kaj je šlo narobe? Bi bilo drugače, če bi bilo več takih bralcev, kot sva medve – ki, preden knjigo kupijo ali si jo izposodijo, v kolofonu ali na platnici najprej poiščejo prevajalčevo ime?

Gotovo. Morali bi biti pozorni tudi na to, kdo je knjigo izdal, saj so imena nekaterih založb tako rekoč jamstvo za jezikovno okoren in drugače pomanjkljiv prevod. Žal so prav knjige teh založb med najbolje prodajanimi ali vsaj največkrat izposojenimi. Tudi sicer opažam, da je Slovencem lepega jezika čedalje manj mar – samo poprosi mimoidočega na ulici, naj sklanja »mati« ali »hči«, ta pa ti bo potem, ko naloge ne bo opravil, vzvišeno zabrusil, da to tako ali tako ni pomembno, »važnje dase razumemo, ne«. Ne. Če tako budno pazimo na to, kako smo oblečeni in kako naličeni, nam tudi za to, kaj se nam napačnega in neestetskega vali iz ust, ne bi smelo biti vseeno.

Sama izmed »angleških književnosti« najbolj občudujem irsko. Leta 2006/7 sva skupaj odkrili Johna McGaherna, to je bilo malo po njegovi smrti, potem ko se mu je v zbirki kratkih zgodb Čez modra polja poklonila rojakinja Claire Keegan, njegova velika občudovalka in na neki način celo posnemovalka. Zgodbe so v tvojem prevodu izšle v zbirki Euroman leta 2008, leto pozneje pa je izšel prevod romana Med ženami Johna McGaherna. Zahvaljujoč Ircema si bila kmalu zatem povabljena v Dublin, pozneje sta izšla še njegova romana Pornograf in Tema in za prevod slednjega si bila nominirana za Sovretovo nagrado.

Dela Keeganove in McGaherna so morda moji najboljši prevodi. Irska me je nagovorila, še danes me nagovarja, ko prevajam Landyja in irske ljudske pravljice. V Dublin, kjer sem preživela tri prekrasne dneve (lepo mesto, neverjetno prijazni ljudje), me je preko irskega literarnega sklada, ki podpira prevode irskih avtorjev v tuje jezike, pripeljala Keeganova, skupaj sva nastopili na literarnem večeru in imeli intervju na irskem državnem radiu. Priljubljena avtorica je, pisateljem pa se na Irskem klanjajo tako, kot se Slovenci kvečjemu kakemu športniku. Da bom prevajala roman Med ženami, sem razkrila šele na tistem literarnem večeru in povedala, da sva založba in jaz McGaherna odkrili prav po zaslugi ene od zgodb v zbirki Claire Keegan. Ob tem je občinstvo ploskalo kot noro. Ganljivo je bilo videti, kako so njo in McGaherna vzeli za svoja, kako je med Irci literatura svetinja, kako zelo se irske kulturne vrednote razlikujejo od naših, kot že rečeno, pretežno športnih.

A zdi se, da McGaherna slovensko bralstvo ni potrebovalo. Tudi zato je ostal prevod njegovih Spominov samo pobožna želja. Mar ni za prevajalca nekoliko bridko spoznanje, da besedilo, v katero je bilo vloženega toliko truda pa tudi ljubezni, ostane tako rekoč neopaženo? Za urednika je zelo bridko, verjemi.

Verjamem, tudi meni je bridko. Pa trojica mojih prevodov McGahernovih romanov sploh ni bila edina, ki jo je slovensko bralstvo popolnoma spregledalo – podobno se je godilo odličnemu romanu Tatovi na obisku Jennifer Egan ali pretresljivi zbirki kratkih zgodb Mladi volkovi Colina Barretta, še enega »mojega« Irca. Slovensko bralstvo noče investirati v knjigo, ki bi jih silila misliti. Varčno slovensko občestvo potrebuje all inclusive na ceneni plaži, hribolazništvo, pir, pico, mobi in čim lepši avto, kadar pa kaj bere, bere bukvice za osebnostno rast ali tretjerazredne izdelke Coelha, E. L. James ali Grishama. Ki si jih seveda izposodi v knjižnici.

V zadnji julijski Mladini je bil objavljen članek »Knjižnice in knjigarne: zaveznice ali sovražnice?« V njem je omenjen tudi zanimiv paradoks – »paradoks negativnega vpliva subvencij, ki jih Javna agencija za knjigo letno namenja založbam«. Če povem z drugimi besedami: knjige, ki jih sofinancira JAK – to seveda ni vedno jamstvo za kakovost – knjižnice nabavljajo v manj izvodih kot lahkotno, popularno literaturo. Članek se na žalost ne dokoplje do preprostega obrata – kaj pa, če bi knjižnice svojim članom ponudile več kakovostne literature, ne glede na to, kdo jih je podprl (če sploh)? Kaj, če bi bile bolj izbirčne, varčnejše, in ne bi kupovale romanov, ki bi jih bilo treba še enkrat prevesti, še enkrat napisati ali pa vsaj pošteno polektorirati? Knjižničarji in knjižničarke pa so menda zmožni ločevati zrnje od plev!

Sama o knjižnicah nimam slabega mnenja – sem prototip človeka, zaradi kakršnih so bile ustanovljene: prerevnega, da bi lahko kupil sleherno knjigo, ki ga zanima. Seveda pa smo takšni danes zgolj izjema: večina ljudi, tudi zelo premožnih, danes zahaja v knjižnice zato, ker se jim zdi denarja za nakup čisto svoje, še deviške knjige škoda, hkrati pa so pripravljeni plačati več deset ali več sto evrov za obisk športne prireditve. Tudi nekaj nepopisno simpatičnih knjižničark poznam, zlasti za bibliobus bom vedno našla toplo besedo. Gotovo pa je marsikatera knjižničarka diplomirala s pičlimi šesticami in sama ne prebira drugega kot bukvic za duhovno rast; marsikatera pa se obnaša kot branjevka na tržnici: nepopisno prijazna je s strankami in jim ponuja zgolj tisto, za kar ve, da bodo zagrabile. Želela bi si več knjižničark, ki bi, na primer rekle: »Ne, gospa, te Kathleen E. Woodiwiss si ne boste izposodili, ker je zanič, prepričana sem, da bi vam bila všeč Nataša Kramberger. Poskusite, če ne bo šlo, boste knjigo tako ali tako prinesli nazaj.« Knjižničarke bi morale vzgajati, pa se včasih zdi, da na to pozabljajo.

V članku je zanimiva tale izjava: »Javne knjižnice igrajo pri nas tradicionalno močno vlogo – tako za založnike, za katere pomenijo najboljšega kupca, kot za bralce, ki se bistveno bolj množično poslužujejo izposoje kot nakupa.« Kot da direktorica Javne agencije za knjigo še ni slišala za poslovni model »Knjižnice bodo kupile«, na katerega je že ničkolikokrat opozoril dr. Andrej Blatnik. Knjižnice so za nekatere založnike ne najboljši kupec, temveč edini. Svoj poslovni model so namreč zgradili izključno na pričakovanju, da bodo knjižnicam prodali ravno toliko izvodov knjig – kakršnihkoli –, da bodo lahko preživeli, in če gre za enoosebno »založbo«, se z malo sreče na račun nakaplja še kak evro knjižničnega nadomestila. Tvoj komentar?

Poznam nekaj takih založnikov in vsaj enega pisca, ki objavlja pri tovrstnih založbah. Ker je redno zaposlen v odlično plačani državni službi, ga finančna plat posla s knjigo ne zanima, pomembno se mu zdi, da se redi in debeli njegova bibliografija, pravzaprav je vesel, da njegovo delo sploh pride med bralce. Mislim, da se je celo avtorskim honorarjem pripravljen odreči. Spreten založnik zna zavohati, kdaj ima opravek s pisateljskim samoljubjem, in to izkoristiti. Žal pojav enoosebnih založb spremlja dejstvo, da je založnik, ki je hkrati akviziter, obenem tudi lektor, urednik in po možnosti prelamljavec; pri prenekateri založbi te vrste je posledica povprečen roman, ki je malomarno urejen, površno lektoriran in prelomljen po sistemu »pade, kamor pade« – zmeda s fonti, pankrti, vdovami, saj veš. Morda je celo dobro, da tovrstna produkcija ne okuži knjigarn. Ljudem bi morda namesto tega, da jih množično zganjamo na kup v knjižnice, kazalo dopovedati, da je nakup kakovostno preverjene knjige v knjigarni elitno dejanje, ki priča o njihovi stopnji omike in njihovem družbenem statusu; morda bi se potem zaprlo manj knjigarn.

Koliko knjižničnega nadomestila pravzaprav prejmeš?

Kakih 100 evrov neto, izključno kot prevajalka – kot pisateljica ga že lep čas ne prejemam več, vsako leto mi do praga zmanjka pičlih 50, 60 izposoj, kar pravzaprav ni slabo glede na to, da že 15 let nisem imela nove knjige. Dela, ki jih prevajam, so praviloma vsa kvalitetna, a očitno tako zahtevno branje, da ljudje po njih nočejo posegati niti v knjižnicah ... Neka znanka mi je samo pol v šali že priporočila, naj »na brzino« prevedem par ljubičev, da se bodo vsaj ti izposojali.

Tvoja kolumna v zadnji junijski Mladini je bila zelo pretresljiva. Si prestregla kak odziv nanjo?

Enega, ki je bil negativen. Neki gospod je menil, da si pripisujem preveč izobraženosti in da zato zviška gledam na tiste, ki so manj omikani od mene; podučil me je, da knjige berejo tudi ljudje z osnovno in srednjo šolo, zato da je moj zapis neumesten. Samo to lahko rečem, kar sem v osebnem emailu pojasnila tudi njemu: nikoli mi ni padlo na pamet, da bi koga žalila, dejstvo pa je, da so na svetu ljudje, ki ne berejo – in prav zanje je nezaposlenost gotovo najhujša, saj si ne morejo krajšati preobilice prostega časa tako kot bralci, hkrati pa teže ohranjajo duhovno kondicijo, ki je navsezadnje potrebna za iskanje nove službe. Teh ljudi ne zaničujem, smilijo se mi in menim, da prav takih ne bi smeli arbitrarno metati na cesto.

»Nič več ne bom negovala lepe slovenščine, ki je bila nekdaj moja ljubezen, moj ponos in moja edina komparativna prednost na trgu dela, saj si vsemu trudu navkljub očitno ne morem zagotoviti dostojnega preživetja, niti s svojimi prevodi in kolumnami ne morem zavreti strmoglavega spusta jezika po klancu brezbrižnosti, neznanja ter čiste poniglavosti ustvarjalcev medijskih in komercialnih skrpucal.« To si zapisala, in upam, da so tvoje sporočilo razumeli tudi tisti, ki te radi berejo, ne pa tudi kupujejo. Kajti položaj vas, »jezikovnih delavcev«, ki ustvarjate knjige, je odvisen pretežno od tega, koliko jih – katerihkoli – uspe vašemu založniku prodati fizičnim osebam, v knjigarnah, neposredno, na kakršenkoli način pravzaprav. Niso ključne subvencije in ne knjižnice, ampak prodaja posameznikom, tebi, meni ...

Brez kupcev knjig ne bo založb, brez založb pa ne bo nikogar, ki bi me pošteno plačal za pošteno opravljeno delo. Torej ne bom več prevajala, obiskovalci knjižnic pa ne bodo mogli brati mojih prevodov, ker jih ne bo. Ali se politika, ki sicer ustrezno podpira knjižnice, hkrati pa dopusti, da umirajo dobre založbe, zaveda, da bodo brez založb tudi police v knjižnicah kmalu samevale?

Očitno se ne zaveda tega. »Sistema kot takega ne gre rušiti,« pravi, čeprav nihče od omenjenih v članku ni govoril o »rušenju«.
Zapisala si še: »Kocine mi gredo pokonci, ko pomislim, koliko osnovnošolskih odličnjakov in dijakov srednjih šol, ki bodo danes prejeli spričevalo, do jeseni ne bo prebralo niti ene knjige.« Tu mogoče nimaš čisto prav, mene to ne bi skrbelo. Ne spominjam se, da bi bilo v mojem času, ko sem bila sama učenka/dijakinja, v razredu več kot pet, šest intenzivnih bralcev (pretežno bralk). Je pa bilo, seveda, v razredu samo pet, šest odličnjakov. Bolj me skrbi to, da je danes toliko nebralcev med izobraženci. Ti imajo neko formalno izobrazbo, imajo »papir«, nimajo pa omike. Ne boš verjela, kolikokrat sem bila osupla ob različnih ponudbah »rokopisov« in predlogov za prevajanje, ki so jih poslali ljudje z visoko izobrazbo ali celo doktoratom. Dobro veš, kaj imam v mislih ...

Tu imava torej dve nasprotujoči si trditvi: trditev prej omenjenega gospoda, da berejo tudi ljudje s srednjo in nižjo izobrazbo, in tvojo trditev, da med izobraženci ne bere tako rekoč nihče.

Nisem rekla tega. Gre za to, da rasti izobraženstva ni sledila tudi rast bralstva. To je lepo razloženo v raziskavi bralnih navad leta 2014: »Izboljševanje izobrazbene strukture v Sloveniji ni izboljšalo bralnih navad, ampak so se, ravno obratno, po bralnih navadah visoko izobraženi začeli približevati srednješolsko izobraženim, ti pa poklicno izobraženim. To upadanje branja pri srednje in visoko izobraženih je še toliko pomembnejše zaradi tega, ker se je po letu 1971 v Sloveniji pomembno spremenila izobrazbena struktura prebivalstva.«

Morda do tega pojava prihaja zato, ker je danes prelahko priti do univerzitetne izobrazbe; univerzitetni študij je postal nekaj samoumevnega, kriteriji fakultet se nižajo, da fakultete malone postajajo srednje šole, zato se do diplome lahko prebije tudi človek, ki nikoli ne bere. Kljub temu poznavalci trdijo, da ljudje s srednjo šolo kupijo znatno več knjig od izobražencev. Morda bi se kazalo vprašati, zakaj se, denimo, novopečen zdravnik ne zaveda, da bo boljši zdravnik, če bo poleg strokovne literature – seveda v angleščini – bral tudi leposlovje. Morda bi bilo treba zavest o potrebi splošne omikanosti v večji meri širiti na fakultetah, pa kaj, ko se te borijo za pravico, da bi slovenskim študentom predavale v angleškem jeziku. In morda je posredi želja po prestižu ali osebni rasti. Morda se ljudje, ki so izobraževanje, najverjetneje proti svoji volji, končali prezgodaj, zavedajo, da jim do »popolnosti« še nekaj manjka, diplomiranci pa so všečno zabubljeni v svojem samozadovoljstvu. In samozadovoljno pišejo knjige, ne da bi si predtem kdaj katero v živo ogledali.

V julijski kolumni se ti je zapisalo »Arjan Pregel«. Na Facebooku je bilo na ta račun nekaj dovtipov, a nobene zamere, ta lapsus res ni nič posebnega. Po mojih izkušnjah tvoja besedila ne terjajo lekture, zgolj branje, a kako je mogoče, da je lapsus spregledala Mladinina lektorska služba? Povej kaj o svojih izkušnjah z lektoricami in lektorji, med pisatelji in prevajalci so dostikrat kamen spotike.

Oh, veš, jaz in imena ... včasih se za svoje najljubše pisatelje ne morem spomniti, kako se imenujejo, nekakšne blokade so to, ki so najverjetneje povezane z mojo disleksijo, zato me ne čudi, da se mi je pri Preglu zatipkalo. Z lektorji, lektoricami, uredniki in urednicami pa načelno nikoli nisem imela težav. No, nikoli ne bom odpustila lektorici, ki mi je v neki kolumni simpozij prevedla v pogovor, ampak to je bila redka izjema. A navsezadnje mi jezik ni bil v zibko položen, nikomur ni, še danes se ga moram učiti in sugestije lektorjev ter urednikov jemljem s tega zornega kota, češ: zdaj vem, kako je prav, naslednjič bom napisala pravilno. Samo tega bi si želela, da bi bilo to, kar je »prav« pri založbi x, »prav« tudi pri založbi y ...

Ko sva se zadnjič potikali po knjigarni, si skoraj ob vsaki drugi knjigi, ki sem ti jo hotela priporočiti, vzkliknila: »To sem že prebrala!« Obsedena bralka si, bereš malodane »od plenic«, vendar ne verjamem, da so tvoje najbolj priljubljeno čtivo kriminalke.

Presenetila te bom – moje najljubše čtivo niso več kriminalke, temveč fantastična in znanstvenofantastična literatura. Sem velika ljubiteljica Tolkiena, Martina, Gaimana, Pratchetta, Rowleyjeve ... Pa Dereka Landyja in Cresside Cowell, ki ju prevajam za založbo Morfem ... Malo zato, ker se kot veteranka prekarnega dela počutim staro in utrujeno, zato pred resničnostjo rada bežim v svet domišljije, malo pa tudi zato, ker, paradoksno, fantastika in ZF na neki način – pogojno recimo temu alegoričen – našo resničnost, zlasti njene etične dileme, včasih odslikavata ostreje in bolj prečiščeno od »realizma«.

Meni pa »fantastika« ne leži. Ena zadnjih takih – to je pa slast domače knjižnice: malo pobrskaš in odkriješ – je bila lani Ženska s peščine Koba Abeja. Ja, saj vem, to ni fantastika, boš rekla. Mogoče mi je bila zato všeč. Si brala?

Nisem – z Abejem sva se srečala samo enkrat, ko sem za gledališki list SNG Maribor pisala esej o njegovi črni komediji Prijatelji. Tudi tam je izhodišče groteskne pripovedi tako rekoč fantazijsko – k mlajšemu samskemu moškemu se tebi nič, meni nič nepovabljena vseli skupina neznancev, ki pridno prazni njegov hladilnik in njegovo denarnico, vsiljivci pa mu vseskozi zatrjujejo, da to počnejo v njegovo dobro, saj so videli, kako osamljen je, zato so mu sklenili pomagati.

Objavljati si začela v letu osamosvojitve, pisati najbrž že prej. Kdaj si se odločila, da boš pisateljica oziroma ali je sploh mogoče temu reči »odločitev«? In kako si se kot mlada literatka znašla na tedaj še izrazito moški književni sceni? Kajti prav veliko sodobnic nimaš.

Nisem hotela biti pisateljica s polnim delovnim časom, pravnica sem hotela biti, pa me nihče ni hotel vzeti v službo. Po tistem, ko sem leto dni kot tajnica delala na gradbišču v Jordaniji, sem bila v letu izida svoje prve knjige novinarka in novinarka sem ostala do bridkega Slovenčevega konca. Šele takrat sem si, ker ni bilo druge izbire, omislila status samostojnega delavca v kulturi in v tem položaju vztrajala deset let, nato pa se je po (hm, zanimivih) kriterijih kulturnega ministrstva pokazalo, da sem za slovensko kulturo premalo pomembna, da bi mi ministrstvo plačevalo prispevke za razna zavarovanja ... Tako sem postala prevajalka. Kar pa se scene v 90. letih prejšnjega stoletja tiče: ja, v prozi so prevladovali moški, imam pa nekaj vrstnic, ki so priznane pesnice – Maja Vidmar, Vida Mokrin Pauer ... Menim, da moški medse radi pripustijo žensko ustvarjalko, pod pogojem, da založbi z vedrega neba predloži brezhibno izdelan končni rokopis svojega dela, da je torej predtem pridna in tiho in da se z njo ni treba ukvarjati. Pa bi pomoč, konzultacijo, razumevanje, morda kakšen avans, ženske potrebovale prav v fazi nastajanja literarnega dela, saj večino njih drugače kot moške bremeni dejstvo, da podpirajo tiste tri pregovorne vogale domače hiše.

Kresnika 2019 – devetindvajsetega – je prejela pisateljica. Bronja Žakelj je šele tretja ženska, ki je dobila to nagrado, zadnjič je šla v ženske roke leta 2002 in pred tem leta 1996, ko si bila s Cimrami v peterici tudi ti. Kresnika je, če se malo pošalim, laže dobiti, če si začetnik, kakor če si ženska, oboje hkrati pa se je prvič primerilo letos. Kakšen je tvoj odnos do nagrad in kaj porečeš na to, da je Bookerjevo nagrado v zadnjem desetletju kar štirikrat prejela ženska – Hilary Mantel dvakrat – nagrado Miles Franklin pa celo sedemkrat, nazadnje letos?

Nisem docela prepričana, da je nagrada res edini pokazatelj kvalitete literarnega dela, tudi na tem področju je gotovo marsikdo spregledan, založbe se za promocijo nekaterih avtorjev gotovo bolj potrudijo kot za druge, gotovo marsikatera odločitev pade v »kuhinji« ali za kakim kavarniškim šankom, kajti Slovenija je majhna in to, koliko ljudi osebno poznaš in s kolikimi zvračaš kozarčke, ni nepomembno – kolikor mi je znano, sem celo sama nagrado Prešernovega sklada prejela kot kompromis, ker privrženci dveh favoritov – ki sta nagrado prejela v naslednjih letih – nikakor niso mogli najti skupnega jezika. Kar pa se zastopanosti žensk (ki mogoče premalo pijemo z odločujočimi kulturnimi akterji) med prejemniki raznih nagrad tiče, je na ogromno neskladje pred kratkim opozorila Tanja Tuma v eseju za Vrabca anarhista – celo med prejemniki Sovretove nagrade je kljub prevladi žensk v prevajalskem poklicu dvakrat toliko moških kot žensk. Neskladja so pri Nobelovi nagradi, v oči bijoča neskladja so pri goncourtu – kar prav je, da Bookerjeva nagrada in nagrada Miles Franklin vsaj delno popravljata to mizogino statistiko.

Veseli me, da slovenske založbe zadnja leta »pripeljejo« k nam vse več pisateljic, avtoric umetniškega leposlovja, tudi tistih pozabljenih, za katere bi morali poskrbeti že pred desetletji. Ko sem iskala besedila za Svilo, sem imela precejšnje težave, kajti pravilo, ki sem ga postavila poleg drugih kriterijev, je bilo, da v zbirki izhajajo le besedila v slovenščini že objavljenih avtorjev. Primernih pisateljev je kolikor hočeš, pisateljic pa izjemno malo. Vrzeli v slovenski prevodni književnosti je namreč ogromno, slabo poznamo celo številne pomembne in nagrajene pisateljice, ki pišejo ali so pisale v angleščini in bi morale že zato imeti lažjo pot do tujih bralcev. Ne poznamo, denimo, Barbare Kingsolver, Pat Barker, Geraldine Brooks ... Muriel Spark dobimo v enem samem prevodu ... Avstralke kakor da ne obstajajo, še dobro, da smo dobili Mojo sijajno kariero, da bodo vsaj uredniki vedeli, da se najpomembnejša avstralska nagrada ne imenuje »nagrada Milesa Franklina«. No, vidiš, podpisala se je z moškim imenom, da bi laže dobila založnika – v začetku 20. stoletja. Katere avtorice, ki pišejo v »tvojih« jezikih, pa bi ti priporočila slovenskim založbam? Med Italijankami je poleg Elene Ferrante – če je sploh ženska – najbrž še kakšna, ki bi jo bilo vredno prevesti v slovenščino.

Morda, ne bi vedela: odkar ne živim več v Novi Gorici, ne morem več obiskovati italijanskih knjigarn, hkrati pa si italijanskih knjig ne morem več privoščiti s spletnim nakupom. Zato imam težave: založniki, ki jim ponujam svoje prevajalsko znanje, večinoma pričakujejo, da jim bom knjigo »prinesla«, da bom sama izsledila knjigo, ki bi jo kazalo prevesti. Hm, kaj pa oni počenjajo v službi? Ne vohljajo za novimi imeni in naslovi? Ne poznajo ženskih avtoric? Šment, večinoma so moški. To nesorazmerje med zastopanostjo spolov v procesu nastajanja knjige me malone zabava, če me ne bi, bi me žalostilo: večina akterk v tem procesu je žensk. Prevajalka je praviloma ženska. Lektorica, korektorica – skoraj vedno ženska. Sedemdeset odstotkov bralcev je bralk. O tem, kaj se bo prevajalo in objavljalo, pa po inerciji odločajo – moški.

Jaz bi ti dala v presojo, če bi bilo v moji moči, lansko »strego« – roman Helene Janeczek La ragazza con la Leica. O Gerdi Taro in Robertu Capi. Ne zaradi nagrade, čeprav sem jo zaradi nje opazila.
Toda vrniva se k
Cimram
. V tem šolskem letu jih bodo brali dijaki 3. in 4. letnikov gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ko si objavila ta roman, se niso niti rodili, ko so ga za Cankarjevo priznanje leta 2003 brali najstarejši osnovnošolci, so bili v jaslicah. Te je izbor presenetil?

Izbor me je seveda presenetil, glede na javno križanje, ki sem ga bila deležna leta 2003, ko je bila knjiga uvrščena na seznam del, ki naj bi jih prebirali osnovnošolci. Prenekateri brižni starš, prenekateri medij me je zmerjal, češ, kako si drznem po sokratovsko kvariti mladino s knjigo, v kateri »cveti« vulgarizmov, kletvic, opisov nepomembnih ženskih problemov in nevroz ...  Med vulgarizmi so pretežno desni dušebrižniki našli enega še posebej hudega, ki se je glasil: »Jebena pločevina.« Ker se časi bliskovito spreminjajo, se danes, nasprotno, bojim, da se bo srednješolcem moj jezik zdel preveč staromoden, mlačen in čistunski, saj sami v običajni konverzaciji in po družbenih omrežjih izrekajo dosti hujše stvari, kot jih je mogoče najti v knjigi. Nikogar ne bom spridila, obljubim.

Tekmovalce bo gotovo zanimalo, kdo v Cimrah si ti. Si ali te ni?

Obe glavni junakinji sta moj alter ego, saj sem roman poskušala zastaviti tako, da bi o istih dogodkih z dveh zornih kotov poročala dva ženska lika – ali en razklan, ha ha. Jana je tisti moj del – nekateri bi rekli prevladujoči –, ki pasivno trpi, pesimistično tarna in se na splošno smili sam sebi, Rebeka pa moja razumnejša plat, ki se kdaj pa kdaj prebudi in prevlada za kak mesec ali leto. Mislim, da je v obdobju, ko sem še pisala, imela glavno besedo Rebeka, zato toliko njenih zlobnih pripomb na Janin račun. Nihče me ne more bolj neusmiljeno kritizirati, kot se znam sama.

Po motivih tega romana je bil dvajset let pozneje posnet film Pod gladino. Zdaj pa poglej – Tavčarjeva Visoška kronika je letos dopolnila sto let, pa še vedno nima filma. So ti pojasnili, zakaj se film ne imenuje preprosto Cimre? Ti je všeč?

O filmu se ne počutim poklicana soditi, saj nisem cineast, niti si o njem ne morem ustvariti čustveno neobremenjenega mnenja za lastno rabo, saj me je preveč vrglo s tira spoznanje, da od Cimer v njem pravzaprav ni ostalo nič. Niti glavni protagonistki nista podobni mojima, kar me je najbolj zbodlo, saj sem prav svojim ženskim likom pri pisanju posvečala enako mero pozornosti kot kriminalnemu zapletu. Ne trdim, da je odstopanje od knjižne predloge kakorkoli napačno ali da sta si scenaristka in režiser privoščila preveč svobode, dejstvo pa je, da to niso Cimre, zato tudi v špici filma piše zgolj to, da je nastal »po motivih« iz romana Maje Novak. Te motive je scenaristka vzela le za izhodišče, nazadnje pa je nastalo, kar je pač nastalo. Nič hudega. Tako kot starši ne morejo vplivati na usodo svojih otrok, tudi avtor ne more vplivati na to, kaj se bo zgodilo z njegovim delom, ko pride v javnost.

Priporoči mi knjigo. Kak roman.

Glej, v zadnjih dveh letih sta se me dotaknili zlasti dve knjigi, pravzaprav tri, Wolf Hall in njeno nadaljevanje Bring Up The Bodies Hilary Mantel ter The Buried Giant Kazua Ishigura, ker pa nobena od teh še ni prevedena, ti jih prosto po Dejanu Židanu ne smem priporočiti, saj moraš počakati na slovenski prevod. Kar se Mantelove tiče, se prevod očitno Wolf Halla obeta, Ishigura – ki bi ga z veseljem prevedla – pa sem že ponudila nekaterim založbam, pa niso zastrigle z ušesi. Škoda, knjiga je kot nalašč za Slovence: alegorija o tem, da je tu pa tam to ali ono zgodovinsko dejstvo najbolje pozabiti.

© Knjigopis. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.  Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.  Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto Knjigopis

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne izberete, so rezultat lahko slabša priporočila in počasnejše delovanje spletnega mesta. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.