KNJIGA JE ŽENSKEGA SPOLA

Mlad bralec naj razmišlja o svetu, vendar naj ve, da je na koncu vedno nekje lučka, ponujena dlan, sončni žarek

Mateja Sužnik in Bronislava Aubelj

24. november 2019

Slovenistka in literarna komparativistka, učiteljica in mentorica, pisateljica, pravljičarka, pesnica in prevajalka, urednica, lektorica in založnica. Vse to je Mateja Sužnik, od leta 2010 srce in duša male založbe Zala, njena vodja, glavna urednica, lektorica, prevajalka pa tudi avtorica. »Je zaslužna za zbiranje dragocenosti v zakladnico Založbe Zala,« se skromno predstavlja na spletni strani svoje založbe, ki jo že skoraj desetletje poznamo po mušnici v logotipu in vse odličnejših izvirnih in prevedenih slikanicah ter zgodbah in romanih za otroke in mladino.

Otepam se velike produkcije, zelo si želim, da bi število izdanih knjig na leto bistveno zmanjšala.

Če bi bile vse okoliščine malo drugačne, založništvu bolj naklonjene, bi z veseljem zaposlila pomočnico ali pomočnika.

Da sem spotoma zbrala v naši Zali toliko priznanih prevajalcev in da mi zaupajo, mi je v veliko čast in veselje.

Leta 2017 je pri založbi Zala izšel Srečkov kovček, prvenec tržaške ilustratorke in grafične oblikovalke Dunje Jogan, letos pa jo je razveselila vest, da je ena izmed sedemnajstih, ki jim je angleški PEN podelil nagrado za najboljši prevod – PEN Translates awards. Slikanica bo v prevodu Olivie Hellewell kot Felix After the Rain izšla pri londonski založbi Tiny Owl.

Slikanice so nekaj posebnega. So prava mala umetnina, likovna in literarna. Prvi stik s knjigo. Z zgodbo. Z likovno podobo. Prva vrata v svet ustvarjanja.

Bookerjevi nagrajenci so v Sloveniji redki gostje, oziroma natančneje, je pri nas gostoval en sam, če ne štejemo Richarda Flanagana, ki je bil literarni gost v Sloveniji štiri leta prej, preden je prejel Bookerjevo nagrado (2014). To je bil Irec Roddy Doyle, nagrajenec leta 1993. Na povabilo založbe Zala, ki je izdala prevod njegovega mladinskega romana Super!, je leta 2018 nastopil na Slovenskem knjižnem sejmu, z bralci pa se je srečal tudi v Škofji Loki in v Lutkovnem gledališču. Njegov z bookerjem nagrajeni roman Paddy Clarke ha ha ha je v slovenščini izšel že leta 1995 in ob avtorjevem obisku ni bil ponatisnjen.

Kljub izboru naslovov, prevajalcev, nagrajenih avtorjev do zdaj na razpisih JAK-a nismo bili uspešni.

Založba Zala je v desetih letih delovanja »obrala« štirideset zlatih hrušk. Leta 2018 je izdala samo štirinajst knjig, kar šest jih je dobilo znak zlata hruška.

Vaš knjižni prvenec, kriminalni roman Mišja pojedina (Karantanija, 2003), je Marcel Štefančič, jr. leta 2007 v Mladini, v enem redkih preglednih člankov o slovenskem kriminalnem romanu, uvrstil ob bok romanom takrat najbolj znanih piscev kriminalk (med njimi je bila Maja Novak). Vas ni niti majčkeno zamikalo, da bi zdaj, ko je trg domačim kriminalkam bolj naklonjen, kot je bil pred dvanajstimi leti, spet nabrusili pero in napisali, recimo, nadaljevanje?

Pišem, odkar pomnim. Skoraj odkar berem, kar je res dolgo. Pisala sem, če sem natančna, predvsem pesmi, kratke zgodbe, tale roman je bil mali počitniški intermezzo, pravljice. Nekaj pravljic je bilo pred leti prebranih, ena pa celo leta 2011 izbrana in objavljena na zgoščenki lahkonočnic. Da so nastajale in sem jih kar rada pošiljala, mi je bila v veliko spodbudo urednica oddaje Lahko noč, otroci! Alja Verbole.
In ja, pravljic se včasih še lotim, kakšne pesmi tudi, česa večjega pa res ne. No, kratke zgodbe se mi tudi motajo po glavi.

V Mišji pojedini se umori dogajajo v šoli, med učitelji, prvo truplo pa je ravnateljevo. V tistem času ste poučevali na radovljiški srednji šoli. Kako so kolegi sprejeli in ocenili vaš roman?

Ob izidu romana ni bilo nobenega pompa, še najmanj med kolegicami in kolegi. Žal se je roman, pisan kot malo počitniško razvedrilo in preizkušnja sebe, izkazal kot precej preroški. Niso se ravno uresničili umori, gorje, ampak kar nekaj nesrečnih dogodkov se je pa res zvrstilo.

Kot avtorica z založbami niste imeli veliko stikov, večino svojih del ste objavili že »na svojem«, založbo ste postavili na noge ravno s svojimi deli: leta 2010 ste objavili pet svojih slikanic in prvo knjigo fantazijskih zgodb Uročeni otok. Takšno je bilo rojstvo več slovenskih še delujočih pa tudi ugaslih založb, nekatere so ohranile samozaložniški model, vi pa ste krenili v drugo smer in odprli vrata drugim sodelavcem, tako avtorjem kot prevajalcem. Kaj je bil pravzaprav motiv, da ste se, v času globoke založniške krize, odločili za lastno založbo, in na kak način ste navezali stike s prvimi prevajalci?

Res je. Leta 2010 sem se odločila za svojo pot, kar nekam pogumna, všeč mi je bilo poučevanje slovenščine »tujcev«, individualno poučevanje mladih, ki so se znašli v stiski in so potrebovali pomoč in podobne reči. To so stvari, ki jih zelo rada počnem, upam si reči, da tudi zelo dobro, in so me takrat (in bi me še) zelo polnile z energijo. Mogoče še preveč, če pomislim na pogum, ki me je obenem gnal med založnike. Na tem področju sem se znašla čisto bosa. Kaj pa je lažjega kot biti založnik? Potem sem sledila svojemu znanju in željam po res dobri literaturi. Tako se je začelo listanje številnih katalogov, branje in spremljanje še neprevedenih biserov mladinske literature in seveda zbiranje dobrih sodelavk in sodelavcev. V veliko spodbudo in pomoč mi je bil sin Miha, ki mi je še vedno v oporo, ravno tako mož Ivan. Na srečo sva oba z možem slovenista, sama sem še komparativistka, vsa naša družina pa je od nekdaj zavezana branju in ustvarjanju.

Zala je lepo ime, domače, zlahka si ga zapomniš, lepo povzema tudi vaš program. Zakaj Zala?

Najprej zato, ker je slišati blagoglasno, Založba Zala. Potem je Zala rečica nekje na Idrijskem, od koder je mojo babico, tedaj siroto, neslo v svet. In tista Zala se izteka v Divje jezero, mimogrede.

V skoraj desetih letih je pod Zalino streho nastalo skoraj 150 knjižnih naslovov, pretežno knjig za otroke in mladino. Koliko natančno, pravzaprav? Koliko jih bo letos?

Da je vseh v skoraj desetih letih toliko, so »krivci« tudi nekateri podvojeni ali celo potrojeni naslovi (naslovi, ki so izšli v trdo vezani izdaji, broširani in še celo e-knjigi). Letos je 13 naslovov.

To je veliko. A kljub temu se zdi, da število naslovov, ki jih izdate na leto, upada, pa bi moralo biti prav nasprotno. V letu 2015 ste jih izdali več kot 20.

Leto 2015 je bilo izjema, ne pravilo. Se pa načeloma otepam velike produkcije, zelo si želim, da bi število izdanih knjig na leto bistveno zmanjšala.

Zala je majhna založba, po kriterijih Zakona o gospodarskih družbah je mikro podjetje. Mnoge slovenske založbe imajo kakovosten knjižni program kljub temu, da delujejo tako rekoč brez zaposlenih, z enim ali dvema. Videti je, da v založništvu ni delovnih mest, in to je za mlade moreče dejstvo in zelo slab obet za slovensko knjigo. Bi zaposlovali, če bi imeli to možnost?

Kmalu po odprtju založbe sva bila zaposlena vsaj oba s sinom, potem se žal računica ni izšla. Sin je ubral svojo pot, sama za zdaj še vztrajam. Seveda če bi bile vse okoliščine malo drugačne, založništvu bolj naklonjene, bi z veseljem zaposlila pomočnico ali pomočnika.

Zala je izdala tudi nekaj leposlovnih del za odrasle, med njimi Razkoščičeno Marilyn frankofone belgijske pisateljice Isabelle Wéry, ki je prejela nagrado Evropske unije za književnost, Najemnika mnogokrat nagrajene britanske pisateljice Aminatte Forna, tudi prejemnice ameriške nagrade Windham-Campbell, ki je ena najprestižnejših na svetu, pa Petnajst psov kanadskega pisatelja Andréja Alexisa, prav tako Windham-Campbellovega nagrajenca; za ta roman je prejel nagrado Doris Giller in zmagal v kampanji Canada Reads. Prebrala sem, da je bilo samo po nagradi Doris Giller prodanih 130.000 izvodov in da je to največja prodajna uspešnica kanadske založbe Coach House. Letos je pri njej objavil nov roman, Days By Moonlight, bil je v predizboru za najpomembnejšo kanadsko nagrado.
Izbor teh naslovov ni mogel biti naključje, a se zdi, da se z romani za odrasle ne ukvarjate več. Vas je Alexisova agencija povabila k nakupu avtorskih pravic?

Naštevate naslove iz naših prvih let, ko smo bili še zelo pogumni pa tudi slabo poučenih o vsem tem. Seveda se človek slej ko prej znajde na križpotju. Vseh poti res ni mogoče ne zastavljati ne prehoditi. Tako sem se odločila za svojo prvo ljubezen, za otroško in mladinsko literaturo. A zlepa nas nobena tuja založba ne povabi, velikokrat si moramo zelo prizadevati za svojih 500 izvodov.

Sodelujete z nekaj najboljšimi slovenskimi prevajalci, kot so Tina Mahkota, Mateja Seliškar Kenda, Darko Čuden, Veronika Rot idr. Vsi pravijo, da radi sodelujejo z vami, ker čutijo, da delate s srcem. A srčnosti in ljubezni do knjige je v tem poslu veliko, premalo pa je strokovnosti. Rekla bi, da vi kot jezikoslovka, literatka in literarna »izvedenka« delate predvsem z glavo, a za preživetje v tem poslu tudi to ni dovolj. Kaj je ob vztrajnem krčenju trga sploh še mogoče ponuditi sodelavcem? Večino slikanic iz angleščine vendarle prevedete sami.

Kakšen moj prevod je za mojo dušo. Če pa mi ne gre, tudi za kratko angleško besedilo raje prosim že naštete prevajalce in še koga. Sama še kar zaupam v dobro delo, vztrajnost in korektnost. Da sem spotoma zbrala v naši Zali toliko priznanih prevajalcev in da mi zaupajo, mi je v veliko čast in veselje. Ne zaradi nečimrnosti (pride pa tudi kak tak trenutek), predvsem se zavedam, da le tako lahko govorim o dobri prevodni literaturi.

Založbe in njihove urednike radi sprašujejo, kako kreirajo svoj program. Kakšni so kriteriji za objavo kakega dela, kako jih izbirajo in podobno. Kakšen je vaš odgovor?

Delo me mora prepričati, nagovoriti, naj bo še tako nagrajeno. Žal me včasih katero še preveč prepriča.

▸ »Srce« Zalinega programa so slikanice. Že na prvi pogled je opaziti, da zelo skrbno izbirate slikanice za prevajanje in da ima izjemno pomembno vlogo kakovostna ilustracija. Nobenih roza knjigic z bleščicami »za punčke« in drugega kiča, ki sicer ne more škoditi, če se otroci ob njih naučijo ločevati dobro od slabega.
Kaj vas pri slikanici, ki jo sklenete izdati v slovenščini, najbolj nagovori?

Slikanice so nekaj posebnega. So prava mala umetnina, likovna in literarna. Prvi stik s knjigo. Z zgodbo. Z likovno podobo. Prva vrata v svet ustvarjanja. Seveda pa je svojevrstna zmaga, najti v poplavi slikanic tako likovno kot zgodbeno dobro izdelano slikanico.

V vašem programu ni slikanic o kakcih, kahlicah in prdenju, takšne knjige založniki očitno namenjajo staršem, ki imajo težave že pri čisto osnovnih vzgojnih prijemih in se z otroki niso zmožni pomeniti niti o tem, kdaj je čas za kakanje. In za to potrebujejo slikanico.
Nekatere Zaline knjige so drzne in ne prizanašajo ne otrokom ne njihovim staršem, spodbujajo jih k razmišljanju, čustvovanju, pogovoru – mednje spadajo predvsem slikanice pa tudi mladinski romani nordijskih in flamskih avtorjev.

Res nisem ljubiteljica »vzgojnih« knjigic, nekakšnih mini priročnikov, zavitih v slikanico. Nobene krivice jim ne bi rada delala, sama pač do slednjih nimam odnosa. Rada imam zgodbe, zelo kratke, daljše, ki ponujajo različne interpretacije, zgodbe, h katerim se radi vračamo, take, ki jih v vsakem življenjskem obdobju ali različnih okoliščinah različno beremo in razumemo. In res je, s sodelujočimi radi sežemo tudi po malo drznejših temah, osamljenost, izguba bližnjega, stiska in še kaj, čeprav smo naklonjeni odprtim in pozitivnim koncem. Mlad bralec naj razmišlja o svetu, vendar naj ve, da je na koncu vedno nekje lučka, ponujena dlan, sončni žarek.

Vsi slovenski starši pa niso navdušeni nad tovrstnimi sporočili, kajne?

Težko presojam. Imamo že kar lep krog bralcev, ki nas lepo spremlja in bere. Še najbolj so starši ogorčeni, če kje kak otrok zatava malo po svoje. Današnji strahovi današnjega sveta pač.

Še zahtevnejše in predvsem dražje pa je izdajanje knjig domačih avtorjev. Da bi k Zali privabili najboljše, ste leta 2016 prvič objavili razpis za izvirno slovensko slikanico. In že prvič zadeli v polno: izbrana slikanica Dunje Jogan Srečkov kovček je že prevedena v angleščino in čaka na izid pri londonski založbi Tiny Owl, za povrh pa je prejela nagrado angleškega Pena za prevod. Odmevna je bila tudi slikanica Darilo Andreje Gregorič, katere posebnost je, da nima besedila. V drugem razpisu ste k sodelovanju povabili tudi avtorje mladinskih romanov. Najbrž je pravilna domneva, da na razpis prejmete veliko ponudb? Kako krmarite med njimi, kako najdete pravo razmerje med kakovostjo in tudi možnostjo, da bo izbrano delo vendarle imelo tudi neki finančni učinek, zadoščenje za založbo in seveda avtorja?

Da sem se odločila za Mušnico, sem vesela in ponosna. Ni pa lahko. Od enega človeka, če sem lahko malo neskromna, terja vse odločitve in vse delo, nemalokrat od urednikovanja do zadnje pike. Tudi pričakovanja nekaterih avtorjev so velika, mogoče prevelika za naš trg. Po drugi strani sta pa prvi dve slikanici poželi kar nekaj uspeha prav zaradi teh pričakovanj. O finančni plati bom raje tiho. Po svoje imam tudi malo srečno roko, pravkar sodelujem ne le z izjemno dobrimi ustvarjalci, ampak tudi razumevajočimi, sodelovalnimi ustvarjalci. Da so polni idej, energije, navdiha in še zavzeti, mi menda ni treba niti razlagati.

Kaj pa poučne knjige? Strokovnjaki za mladinsko književnost in knjižničarji na čelu s Pionirsko, ki vsako leto pripravi Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, že nekaj let opozarjajo, da jih pri nas izide premalo, večina tistih, ki izidejo, pa ni dovolj kakovostna. Čeprav imajo tudi slikanice, zbirke zgodb in romani pogosto tudi poučno, vzgojno noto, to niso prave poučne knjige. Kaj menite o izdajanju poučnih knjig za otroke? Zala je svojo prvo »zlato hruško« obrala prav za poučno knjigo, za slikanico Če bi bil svet vasica Davida J. Smitha (2011).

Za poučno take vrste, kot je bila naša prva Če bi bil svet vasica, bi se še kdaj odločila. Ko bom spet ugledala »pravo«, bom vedela. In takrat bo.

Pozneje je bilo Zalinim knjigam podeljenih še veliko zlatih hrušk, dobili ste jih tudi letos. Kaj pomeni za mlado in majhno založbo, kot je Zala, to priznanje, kako ga unovčite, ali vam pomaga pri prepričevanju staršev, učiteljev, knjižničarjev, da kaže kakovostnim knjigam pri kupovanju in branju dati prednost?

Zlatih hrušk se vsako leto razveselim. Kaj pa vem, so priznanje, da delamo dobro in prav. Zadnje čase je znak tudi vse bolj prepoznaven po knjižnicah, šolah, med bralci. Za vse to si seveda že leta prizadevajo mnogi naši strokovnjaki. Veliko dela je vloženega, da bi se brale dobre knjige. Na tem mestu se jim lahko samo zahvaljujem.

Lani ste v prevodu Tine Mahkota, Sovretove nagrajenke in odlične poznavalke irske književnosti, izdali mladinski roman Super! irskega pisatelja Roddyja Doyla. Zanimivo je, da je Zala zelo verjetno prva slovenska založba, ki je gostila Bookerjevega nagrajenca (v Sloveniji je sicer gostoval tudi kak drug, vendar preden je prejel to nagrado).
Kako vam je uspelo pridobiti tako imenitnega avtorja?

Nad Roddyjem Doylom me je navdušila prav Tina, tako sva kar nekaj časa izbirali med njegovimi naslovi za mlade. Takrat sva se odločili za roman Super!, ki je aktualen, govori o gospodarski krizi, predvsem pa o tem, kako jo doživljajo otroci, kako zelo dobro razumejo in kako zelo hočejo pomagati odraslim v stiski. Roman je res zanimiv, je napol realističen, napol fantazija. Predvsem pa duhovit in igriv in poln lučk kljub zahtevni tematiki.
Roddy Doyle pa je naše vabilo z veseljem sprejel, v Ljubljani je že bil, s Tino sta že sodelovala, za nameček je kljub slavi, nagradam in izjemnemu opusu ter raznolikemu delu zelo skromen in prijazen. Je eden tistih velikih ljudi, ki ne potrebujejo rdeče preproge, če se malo pošalim. Mislim, da je pri vseh nas požel izjemno spoštovanje zaradi svojega dela in značaja. Sama zelo cenim njegovo delo, močno me je prevzela tudi ideja, koncept, ki ga je postavil in se z njim še vedno zelo aktivno ukvarja, to je Fighting Words. Pa saj ne morem tako na dolgo o avtorju, je pa o njem spisala izjemen članek Staša Grahek in še marsikatero dobro branje o avtorju se seveda najde.

Ali se je njegov obisk odrazil tudi v prodaji romana Super!?

Večje promocije, kot je bil deležen prav ta roman, si niti ne znam predstavljati. Je pa seveda že na naslovnici črni pes, znanilec nič kaj prijetnih stvari, mogoče vse neprijetno radi pometemo pod preprogo.

Na slovenskem knjižnem trgu niste dolgo, a vendar dovolj, da že veljate za kakovostno in zaupanja vredno založbo tako med sodelavci kakor med bralci in kupci. Kako pa je z javnimi sredstvi? Ali se prijavljate tudi na razpise Javne agencije za knjigo?

Seveda se prijavljamo, več pa ni v naših močeh. Kljub izboru naslovov, prevajalcev, nagrajenih avtorjev do zdaj na razpisih JAK-a nismo bili uspešni.

Veliko malih slovenskih založb si ne more privoščiti sodelovanja na Slovenskem knjižnem sejmu, saj utegnejo biti skupni stroški, od najemnine in opreme stojnice do stroškov dela, zanje preprosto previsoki. Vi sodelujete: Zala se bo predstavila v Drugem preddverju na 9 kvadratnih metrih. Koliko knjig je sploh mogoče razstaviti na tako majhnem prostoru, da imajo kak učinek na obiskovalce? Pri slikanicah in otroških knjigah sploh je po mojem mnogo bolj kot pri romanih pomemben vizualni stik z občinstvom, tega pa na tako majhni stojnici ni lahko doseči. Mar ne bi bilo bolje, predvsem pa učinkoviteje, če bi se povezali s kako sorodno založbo in nastopili skupaj? Ali če bi se povezalo več založb, ki izdajajo otroško in mladinsko literaturo?

Predstavljanje na Slovenskem knjižnem sejmu vsako leto postavim pod vprašaj, potem se mi le zdi, da je neke vrste priložnost, da »Apel podobo na ogled postavi«. Vsako leto seveda srečam tudi meni zelo ljube znane obraze in spet nove in vsako leto sem na ta način v stiku z našimi bralci, kar je lepa izkušnja. Imate pa prav, je naporno, v vseh pogledih, ne le finančnem. Sam prostor ne le da je majhen in drag, razstavišče je pravzaprav preplet zatohlih hodnikov pod neonskimi lučmi. Nobene prave infrastrukture ni, ki bi omogočala dostojno razstavo knjižnega dogajanja.
Zakaj ne znamo stopiti skupaj? Oh, to je pa vprašanje, ki presega mojo pamet. Vedno je o vsem veliko hrupa za nič. Najkrajšo seveda potegnemo mali založniki.

Zaključiva z branjem. Kaj najraje berete, katero knjigo, ki ste jo prebrali med zadnjimi, bi posebej priporočili?

Prebrala sem Bergerjevo delo Arles, večkrat; to je eden izmed bolj učenih, predvsem pa strašno zanimivih in z veliko zamudo najdenih naslovov. Med romani pa me je navdušil mladinski – katalonski roman Laž pisateljice Care Santos in prevajalke Barbare Pregelj (založba Malinc). Dal mi je vetra in dodal še eno k mnogim neprespanim nočem.

© Knjigopis. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.  Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.  Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto Knjigopis

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne izberete, so rezultat lahko slabša priporočila in počasnejše delovanje spletnega mesta. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.