POD KOŽO

Kraljevski literarni alkimist

Aleksandra Kocmut

Knjigopis 1–2, avgust 2019

 

Stephen King (roj. 21. septembra 1947) je svetovno znan – predvsem po svojih srhljivkah in fantastičnih knjigah, kot so Carrie, Mačje pokopališče in zbirka Temni stolp (The Dark Tower). Je legenda žanra, ki se mu posveča v večini svojih knjig, odličnosti pa mu ne moremo oporekati niti pri tistih, ki se nagibajo drugam, kot sta drami Dolores Claiborne in Kaznilnica odrešitve. Seveda pa – tako kot nobena ikona (čeprav jih idealiziramo) – ni popoln, in tako v njegovi knjižni beri najdemo tudi dela, ob katerih pomislimo: Kaj je šlo pri gojenju narobe? (»Človek posadi, za kar ima moči, in to goji,« sta Victor Pascow in Jud Crandall povedala Luisu Creedu v Mačjem pokopališču.)

 

King z ameriškim predsednikom Barackom Obamo leta 2015 ob prejemu državnega odlikovanja za umetnost. Pisatelj ima sicer številne nagrade tako za knjige kakor življenjsko delo, vse so skrbno »popisane« na spletni strani stephenking.com.

Duhovi in sporočila z druge strani so zanj le še ena soba v ustvarjalnici, kamor stopa mehko in naravno ter vedno o pravem času.

Kingove knjige se v ZDA vseskozi ponatiskujejo. To je zadnja izdaja Kingovega romanesknega prvenca Carrie (1974), po katerem je Brian De Palma že leta 1976 posnel film, ki velja še danes za eno najboljših srhljivk vseh časov.

Kralj srhljivk za posebno vzdušje rad priskrbi citat ali več njih, ki se skozi knjigo ponavljajo kot neke vrste refren, s katerim odlično ponazori, kako se nam misli ulovijo v zanko ob najmanj primernem trenutku.

Mačje pokopališče je drugi Kingov roman, ki je preveden v slovenščino (1989), in edini, ki je bil ponatisnjen (2005). Novo filmsko različico (2019), ki smo jo spomladi gledali tudi v naših kinih, je v ZDA pospremila nova knjižna izdaja.

Tisto (It, 1986) je eden najobsežnejših Kingovih romanov. Slovenski prevod (Beletrina, 2019, prev. Marko Košan), ki ima skoraj 1400 strani, je izšel pred prikazovanjem drugega dela filma Andyja Muschiettija – Tisto, drugo poglavje – v kinematografih.

Eden izmed razlogov, da je King s svojimi deli tako uspešen, je, da odpira vrata, ki jih večina ljudi pušča priprta, a le za milimeter. Ne verjamejo, a obenem ne želijo kategorično zanikati. Razum in znanost, ki sta v zadnjih stoletjih zasenčila druge vede in jim nadela predznak praznoverja, okultnosti in »njuejdževstva«, sta poskrbela za velike, morda usodne premike človeštva; a v psihi človeka, lahko bi rekli, da v duši ali morda v duševnem in duhovnem, ostajajo določene stvari trdno zakoreninjene. Prastari strahovi, nagoni, hlepenja in drugi arhetipi. Kingova dela pogosto nagovarjajo prav te ostaline in nas zato privlačijo ne le kot bralce, ampak tudi na metafizični ravni. King namreč kot literarni alkimist spaja nadnaravno ali nedoumljivo s strahovi, duševno patologijo, mikom in močjo. Kako bi drugače opisali Luisa, ki prestrašen, a s skorajda nečloveško močjo sledi miku obljube, da lahko oživi ženo, torej vstopi (po epizodi s sinom že drugič) v območje nadnaravnega? Ali Arnieja, ki ob koncu bolestne ljubezni do Christine prežene iz sebe LeBayevega duha z lastno smrtjo? Pa Morta, katerega ranjena čustva in slaba vest materializirajo Shooterja, tako da ta ob koncu Skrivnega okna, skrivnega vrta očitno preživi svojega stvarnika? In celo psa, ki skozi Aparat prihaja v naš svet, da bi ubijal, njegova morilska sla pa je prav toliko močna kot sla starega Popa – sprva po denarju, pozneje, ko je že »uročen«, pa po fotografiranju, torej odpiranju vrat?

Onstran

Vrat – kam? Onstran, seveda. King ima o kraju, ki leži onstran našega materialnega, vsakdanjega sveta, precej zanimivih predstav. Pekel je ponavljanje, pove v Viharju stoletja (Storm of the Century). Ponavljanje najhujšega, kar smo v življenju doživeli. Duhovi in sporočila z druge strani so zanj le še ena soba v ustvarjalnici, kamor stopa mehko in naravno ter – z vidika fabulativne strukture – vedno o pravem času (če pomislimo samo na duhove v Vreči kosti [Bag of Bones] in Izžarevanju [The Shining]). Tkanino vesolja, o kateri govorijo fiziki, je bistro natrgal denimo v Langolierjih in 11/22/63 ter bralcu pokazal, da ni vsak čas naš čas in da nas to lahko stane življenje, četudi ne pademo v črno luknjo; da ima tudi prostor ali morda kar prostor-čas več plasti, je nakazal v kratki zgodbi Bližnjica gospe Toddove (Mrs. Todd's Shortcut, zbirka Skeleton Crew), ob kateri zlahka dobimo asociacijo na zgodbo Gluha lozaJaneza Trdine iz Bajk in povesti o Gorjancih. In da v tem prostoru bivajo bitja, ki niso, kar se zdijo, izriše v psihološki srhljivki Deklica, ki je oboževala Toma Gordona – po branju katere verjetno nikoli več ne boste stopili z označene gozdne poti. Vampirji, volkodlaki, prabogovi, »tisto«, znane in neznane sile in moči, ki burijo človeško domišljijo že tisočletja – King se ne brani ničesar, uporabi vse, in tako je tudi prav, saj zna obstoj entitet, ki jih postavi v svoje zgodbe, izvrstno utemeljiti.

Kljub naštetemu bi bilo namreč vse skupaj bolj žaltavo, če avtor svojih »skrajnosti« ne bi postavil na trdne temelje psiholoških izrisov likov in njihove preteklosti, zaradi katere so stvari v pripovednem času take, kakršne so. Tudi na tem področju brez sramu poseže v območja, ki so dolgo veljala za hudičevo delo, za božjo kazen, za sramoto in pogubo – polja bujne norosti, pa naj gre za verski fanatizem, ki prežema Carrie, za obsesivno-kompulzivno motnjo v kratki zgodbi N. (iz zbirke Just After Sunset), za shizofrenijo, ki ustvari Nono, pajdašinjo po ljubezni hlepečega izgubljenca (Skeleton Crew), za raznovrstne zasvojenosti (po prebranem Izterjevalcu boste Anonimne alkoholike videli v povsem novi luči) ali sociopatijo v Misery in Gospodu Mercedesu. In kakor King, kot rečeno, vrata na stežaj odpre, jih ob koncu skoraj nikoli tesno ne zapre, temveč pusti v bralcu odprta vprašanja – je bilo vse res? Ali je šlo le za razumsko razložljiv splet naključij? Za bolezen? In ne le to. Ker avtor v precejšnji meri črpa iz arhetipov, Jung bi dejal, da iz kolektivnega nezavednega, se nam na neki ravni vse te nadnaravne prigode in vzporedni svetovi zdijo znani, domači, ob branju nas utegne spreleteti celo čisto pravi déjà vu.

»Oz, vejiki in gjozni«

Smrt je neizogibno prisotna v večini njegovih del, a tudi ta je »kraljevsko« začinjena. V Zdravniku Spancu (Doctor Sleep) ima danes odrasel Danny iz Izžarevanja sposobnost uvida v bližajočo se smrt stanovalcev hospica. V Vožnji smrti (Riding the Bullet) je Alan neusmiljeno soočen z izbiro: Boš umrl ti ali naj umre tvoja mati? Če bi bila pred to odločitev postavljena mati, bi bil odgovor verjetno preveč preprost. Tankočuten bralec v tem delu zazna tudi nezdravo povezanost med sinom in materjo. Disfunkcionalni odnosi so gorivo, ki poganja biblijo vseh zlorabljenih žensk Rose Madder in tudi Dolores Claiborne, ki se dotakne spolne zlorabe otrok (kot večina Kingovih dobrih knjig tudi ti dve še nista prevedeni v slovenščino). In nikar ne pozabimo, da je morala Rachel skrbeti za svojo od bolezni poblaznelo in pohudobelo sestro Zeldo in da je prav njo doletelo travmatično izkustvo sestrine smrti. Mačje pokopališče močno presega zgodbo o čudežni, a danes trpki mikmaški zemlji, ki oživlja mrtve, in King za to poskrbi med drugim z »Ozom, vejikim in gjoznim«.

Poleg tovrstnih dodanih vrednosti namreč kralj srhljivk za posebno vzdušje rad priskrbi citat ali več njih, ki se skozi knjigo ponavljajo kot neke vrste refren, s katerim odlično ponazori, kako se nam misli ulovijo v zanko ob najmanj primernem trenutku, plete rdečo nit fiktivnih anomalij, gradi suspenz ali poudarja neizogibno. Nemogoče je pozabiti Satanova žebranja v Viharju stoletja, ki jih lahko prevedemo nekako takole: »V grehu rojeni boste pogubljeni« (Born in sin, come on in) in »V sli porojeni, v prah spremenjeni« (Born in lust, come to dust). Ali Pennywiseov »Vsi plavamo tu spodaj« (We all float down here) iz Tistega. Ali »Hec je hec, zares pa zares« (Fun is fun, and done is done) iz Vožnje smrti. In nadležni »Viva ze bool« iz Rose Madder. Še en Kingov prijem, ki v bralcu vzbudi občutek domačnosti in svojevrstne »nevarne varnosti«, je, da prepleta tudi posamezna dela; tako je Zdravnik Spanec nadaljevanje Izžarevanja, Lovec na sanje se dogaja v istem svetu kot Tisto, vemo, da je dogajalni kraj pogosto njegov rodni Maine z imaginarnimi mesteci Castle Rock, Derry in Jerusalem's Lot, v Truplu (The Body; naslov filma Ostani z menoj) nastopa Ace Merrill, vnuk Popa Merrilla iz Aparata, in tudi nekateri drugi liki nastopajo v več delih, tako da ob branju srečujemo stare znance ali njihove sorodnike. S tem King svoji fikciji doda dimenzijo prepričljivosti, neke vrste resničnosti – še tako nenavadni svetovi in epizode, značaji in moči so povezani v narativno logiko, zaradi katere se nam lahko zazdi, da z branjem ne vstopamo v namišljene kraje, temveč v tiste, ki so nam bili doslej nevidni oziroma nedosegljivi.

Ali ste vedeli ...

da King piše tudi pod psevdonimom Richard Bachman? Pod tem imenom je izdal sedem knjig (v slovenščini imamo izmed teh le roman Hujšaj!), nazadnje Blaze leta 2007. Posebnost sta tudi romana dvojčka, Desperation in Regulators (slednjega je prav tako izdal pod psevdonimom), ki sta izšla hkrati (1996) in v katerih večinoma nastopajo isti junaki, vendar v vzporednih vesoljih in večinoma spremenjenih okoliščinah;

da sta »siamska dvojčka« tudi romana Dolores Claiborne in Geraldova igra (Gerald's Game), ki sta prav tako izšla sočasno (1995) in ki ju povezuje isti sončni mrk pa tudi iste vrste zloraba? King celo poskrbi, da se Dolores in Geraldova žena Jessie srečata, čeprav v nejasni, sanjeliki topografiji;

da se King ne brani pisanja v duetu? The Talisman in Black House je izdal s Petrom Straubom, po en roman pa z Richardom Chizmarjem ter svojim sinom Ownom (ki je doslej izdal dve samostojni knjigi in risoroman);

da je igral bas kitaro in pel v ansamblu Rock Bottom Remainders, ki so ga sestavljali avtorji knjig in člankov, med njimi Robert Fulghum, avtor znamenite knjige Vse, kar moram vedeti, sem se naučil v vrtcu, in pisateljica Barbara Kingsolver?

da rad nastopi v filmih, posnetih po njegovih knjigah, seveda v minimalnih vlogah? Vidimo ga na primer v Rose Red (dostavljavec pice, ki postavlja neumna vprašanja), Langolierjih (eden izmed poslovnežev, s katerimi želi govoriti Craig Toomey), Mačjem pokopališču (1989; duhovnik na Gageevem pogrebu) itd.;

da trpi za triskaidekafobijo, strahom pred številko 13? Tako s pisanjem nikoli ne odneha na 13. strani (ali številki strani, ki je večkratnik trinajstice); v domači hiši prestopi dve stopnici hkrati, tako da jih prehodi 12, ne 13 (pomislili bi sicer, da ima več kot dovolj sredstev, da stopnice »numerično« popravi); ob branju je pozoren tudi na to, da ne preneha na straneh, katerih vsota števk da številko 13 (npr. 382);

da je njegov prvenec, Carrie (takrat še v obliki kratke zgodbe), njegova žena Tabitha (ki prav tako piše) pobrala iz smeti in mu ga pomagala dokončati? Sam se sprašuje, ali bi kdaj postal avtor svetovnega formata, če se to ne bi bilo zgodilo;

da je po hudi nesreči (1999; med sprehodom po domačem kraju ga je zadel kombi) napisal knjigo spominov On Writing, v kateri iskreno spregovori tudi o temnih straneh svojega življenja ter med drugim poda vpogled v lastno ustvarjanje? No, njegovi oboževalci smo predvsem veseli, da ga ni zadel rdeči plymouth fury, kajti stavite lahko, da bi Christine dokončala delo.

Zla in miki stvarnosti

Najbrž pridevnik družbenokritični ni med prvimi, na katere pomislimo ob Kingovih romanih in kratkih zgodbah, pa vendar se družbena kritika skriva med vrsticami mnogih. V Needful Things (kar bi lahko prevedli kot Trgovina ali morda bolj zlovešče Peklenska trgovina) zabrenka na strune naše silne potrebe (ali pa je to le želja, skorajda zasvojensko hlepenje) po »imeti«. Neko stvar, predmet, ki si ga silno želimo in o katerem zaslepljeno verjamemo, da nas bo osrečil. Za to smo pripravljeni prodati dušo hudiču. V tem delu to velja dobesedno. Zato ni mogoče spregledati sporočila, da je človek bolestno nagnjen k pohlepu in da je dovolj le majhna spodbuda, pa je v svoji sli voljan pohoditi lastne in družbene vrednote ter nato v nebrzdani jezi zagrešiti tudi najhujši greh. In koliko se nam lahko Billy iz romana Hujšaj zares smili, če vemo, da se je kazni za uboj iz malomarnosti izmaknil le zaradi zvez in poznanstev? V Mobiju pa si je King dal duška nad mobilnimi telefoni, ki jih, kot je znano, ne mara. Vpliv teh naprav je seveda potenciral onkraj meja realnosti (ali pa mogoče le ne?), vendar pa ne moremo zanikati svojevrstne simbolne podobnosti med njegovimi »zombiji« in fotografijami resničnih ljudi, ki hodijo po pločniku, strmeč v telefon in ne zavedajoč se, kaj se dogaja okoli njih. V delih Ujeti pod kupolo (Under the Dome) in Skrivnost megle (The Mist) pa denimo prikaže, kako hitro ljudje v stresnih okoliščinah podležemo hujskanju, delitvam na »naše« in »vaše« ter iskanju instantnih, četudi popolnoma nemoralnih in z zdravo pametjo ter empatijo povsem skreganih rešitev.

In vendar kljub vsemu »groznemu« in grozljivemu v svoja dela pogosto vplete nežno, krhko ljubezensko zgodbo, pogosto z nesrečnim koncem. Težko bi se nam ne zasmilila mlada, ljubka Mattie, ki jo v Vreči kosti pokosijo streli v trenutku, ko v njeno razsuto življenje vstopi stabilna oseba. Nežnost, ki preseže časovno potovanje in vznikne, kot radi rečemo, »ko se prepoznata dve duši«, nas v 22/11/63 zlahka gane do solz. V Peklenski trgovini trepetamo zaradi krhke ljubezni med Polly in šerifom Pangbornom. V Gospodu Mercedesu spoznavamo Hodgesovo lepšo in nežnejšo plat prav skozi romanco, v katero se zaplete z Janey. V Langolierjih navijamo, da bi Nick in Laurel postala par. Te dodatne »zlate niti« so morda tako učinkovite prav zato, ker jih King zasnuje in utemeljuje na podlagi dejanj, altruistične pomoči, na podlagi tistega dobrega, plemenitega v ljudeh, kar vsi iščemo, ker ob tem čutimo zaupanje in varnost.

Čeprav je torej znan predvsem kot avtor srhljivih in fantastičnih romanov in kratkih zgodb, King obilno črpa tudi iz povsem realnega sveta – in seveda, kot menda vsak avtor, iz lastnih izkušenj. V predgovoru k Skrivnemu oknu, skrivnemu vrtu tako razloži, kako se mu je razkril povsem nov razgled na del vrta ob hiši, ko je prvič v življenju tja pogledal skozi okence v pralnici. Prav tako ni naključje, da so med mnogimi njegovimi liki učitelji, pisatelji (torej njegova poklica) ter uživalci alkohola in cigaret (kar je sam mukoma opustil). Kot deček je doživel tudi travmatično izkušnjo – prijatelja mu je povozil tovorni vlak; motiv, ki ga nemudoma povežemo z zgodbo v Truplu, čeprav avtor pravi, da se dogodka ne spominja. Na zavedni ravni mogoče res ne, a če zna kdo nezavedne travme, strahove in tesnobo izvrstno pretvarjati v besede (in navsezadnje v donosen posel), je to pač ravno King. Zato mu oboževalci odpustimo tudi kakšno polomijo, kakršna je denimo Veliki pohod.

King se ponaša tudi s svojevrstnim rekordom: je avtor, po čigar knjigah je bilo posnetih največ filmov (v kategoriji sodobnih oziroma še živečih avtorjev). Čeprav se o okusih ne razpravlja, je nekatere tudi kritika dobesedno raztrgala; moje mnenje pa je, da so nekateri drugi presegli svojo literarno predlogo, denimo Kaznilnica odrešitve, Zelena milja, Dolores Claiborne in 1408.

King v slovenščini

Prva v slovenščino prevedena Kingova knjiga je Cujo. Izšla je v danes nepredstavljivi, sanjski nakladi 6000 izvodov. Trenutno stanje slovenskega založništva je namreč tako, da se zdi verjetneje, da se nam bodo v tipkovnice naselili dobri škratje forniti iz Kingove kratke zgodbe The Ballad of the Flexible Bullet, kot da bi se še kdaj vsaj približali taki številki. Do leta 1991 so bile prevedene še tri, sledil je daljši premor, med letoma 1997 in 2010 pa smo jih dobili še osem (sama sem prevedla zadnjo izmed njih, Deklico, ki je oboževala Toma Gordona). Očitno nas je ta »obilni« zalogaj tako utrudil, da smo počivali vse do leta 2017, ko nas je »osrečil« že omenjeni Veliki pohod (slab izvirnik, še slabši prevod). Osebno se mi je po tem delu King ali vsaj prevedeni King tako uprl, da nisem posegla še po nobeni od odtlej prevedenih knjig – sem pa nekatere že predtem prebrala v srbščini in angleščini.
Porajata se mi najmanj dve vprašanji. Prvo je povezano z izbiro, kaj/koliko Kingovega naj se prevede. Zakaj, denimo, še nimamo prevoda njegovega prvenca,
Carrie, ki je že dolgo ne le kultna knjiga, temveč so ga predelali tudi v (pri nas prav tako zelo znan) kultni film? Kako lahko izboru za prevod uide tako izjemna knjiga, kot je Vreča kosti? In še en kultni biser – Izžarevanje? Tudi Nekontrolirana moč (Firestarter), Misery, Rose Madder in 11/22/63 presegajo žanr fantastičnih srhljivk. To pomeni, da naštete knjige bralcu ne ponujajo le tiste posebne »kraljevske začimbe«, s katero se King sprehaja po robu med mogočim in nemogočim, nam vzbuja srh in obenem tudi upanje, temveč se avtor v njih uspešno izogiba trivialnemu ter nagovarja bralca k premisleku in sodoživljanju. Po drugi strani pa dobivamo prevode, kot je trilogija o Billu Hodgesu, kjer gre za »navadne kriminalke«. King piše dobre kriminalke. Ampak dobre kriminalke pišejo še (pre)mnogi drugi in prevodov je v izobilju. Kralj briljira v srhljivkah – zakaj torej jemati povprečje?
Drugo vprašanje, ki je po mojem mnenju del zgodbe o težavah v založništvu (forniti, na pomoč!), je, zakaj Kinga ne prevajajo odličn(ejš)i prevajalci. Ker tudi sama plavam v teh kalnih vodah, odgovor na to sicer vsaj delno poznam. Vseeno pa me kot ljubiteljico dobrih knjig pa tudi jezika boli, da v slovenščini marsikdaj preprosto ne dobimo »kraljevske postrežbe«, temveč prej »cesarski praženec« ali po domače šmorn.
Zelena milja, denimo, je v slovenščini tako rekoč neberljiva. Težko je verjeti, da lahko kdo na papir spravi toliko napak. Tudi Mobi, Buick 8 in Veliki pohod so zaradi tega neužitni – razen če vas res ne motijo take povedi: »Vzel je otroka, se usedel z njim ob stran ceste in tam naredil velik del nečesa, kar je imenoval buba.« Ali to, da se junaka o božiču poljubita pod plastičnim omelom. Pri tem nam je lahko v ironično tolažbo le to, da zadnje tri naštete knjige ne spadajo med Kingove vrhunce. Tako pravzaprav ne vem, ali si zares želim(o) prevodov njegovih najboljših knjig ...

© Knjigopis. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.  Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.  Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto Knjigopis

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne izberete, so rezultat lahko slabša priporočila in počasnejše delovanje spletnega mesta. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.